Srčna frekvenca: čuti in ustvari obilje

Obilje se morda začne drugače, kot smo mislili

Ko govorimo o obilju, pogosto pomislimo na več.

Več denarja. Več časa. Več zdravja. Več priložnosti. Več ljubezni. Več svobode. Več občutka, da smo na pravem mestu.

In nič od tega ni narobe.

Toda včasih se vprašam, kaj se zgodi, če obilje iščemo samo v tem, kar še nimamo.

I noticed...

Opazil sem, da lahko človek dobi nekaj, po čemer je dolgo hrepenel, in že naslednji dan začne iskati naslednjo stvar, ki mu manjka.

Hiša je večja, toda skrbi ostanejo.

Bančni račun je višji, toda notranji občutek pomanjkanja se ni nujno zmanjšal.

Pride odnos, po katerem smo hrepeneli, toda strah pred izgubo postane nov spremljevalec.

Dosežemo cilj in za trenutek začutimo olajšanje. Potem pa se življenje spet spremeni v projekt.

Morda je tukaj ena od naših največjih omejitev.

Ne v tem, da nimamo dovolj.

Temveč v tem, da smo se navadili gledati predvsem tisto, česar še ni.

Omejitev: življenje je vedno še nekje drugje

Morda poznate ta notranji stavek:

"Ko bo tega konec, bom miren."

"Ko bom imel dovolj denarja, bom sproščen."

"Ko bom bolj samozavesten, bom končno zares živel."

"Ko bom zdrav, bom užival."

"Ko me bo nekdo zares ljubil, bom vedel, da sem vreden."

Takšni stavki so človeški.

Včasih so tudi praktični. Nekatere okoliščine se res morajo spremeniti.

Toda I wonder...

Kaj, če svoje življenje nehote prestavljamo v prihodnost?

Kaj, če obilje ni samo nekaj, kar bomo nekoč imeli, ampak tudi način, kako zaznavamo to, kar je že tukaj?

To ne pomeni, da moramo zanikati pomanjkanje, bolečino ali resnične težave.

Če nekdo nima dovolj hrane, potrebuje hrano.

Če je nekdo bolan, potrebuje podporo in zdravljenje.

Če je nekdo v dolgovih, potrebuje konkretne rešitve.

Če je nekdo osamljen, potrebuje človeški stik.

Duhovna misel ne sme postati izgovor, da ne vidimo resničnosti.

Toda resničnost ima pogosto več plasti.

In ena od njih je vprašanje:

Kaj je kljub vsemu še vedno živo?

Globlja resnica: srce zna prepoznati več

Ko rečem "srčna frekvenca", ne mislim na to, da moramo ves čas čutiti pozitivna čustva.

Ne govorim o tem, da moramo biti veseli, da bi ustvarili dobro življenje.

Srce pozna tudi žalost.

Pozna strah.

Pozna hrepenenje.

Pozna utrujenost.

Pozna negotovost.

Morda je srčna frekvenca nekaj preprostejšega.

Sposobnost, da ostanemo v stiku s tem, kar je resnično pomembno.

I noticed...

Ko človek za trenutek preneha dokazovati svojo vrednost, se včasih pojavi nekaj tihega.

Ni spektakularno.

Morda je to olajšanje.

Morda dih.

Morda občutek hvaležnosti za skodelico kave.

Morda pogled na otroka, ki se smeji.

Morda občutek toplote sonca na obrazu.

Morda samo spoznanje: "Še vedno sem tukaj."

In morda je prav tukaj nekaj, kar pogosto spregledamo.

Obilje se ne začne vedno s pridobivanjem.

Včasih se začne s prepoznavanjem.

Kaj že obstaja?

Danes lahko poskusite nekaj zelo preprostega.

Ni vam treba meditirati pol ure.

Ni vam treba kupiti ničesar.

Ni vam treba postati drugačna oseba.

Za eno minuto se ustavite.

Poglejte okoli sebe.

In vprašajte:

Kaj je tukaj, česar mi ni treba ustvariti, ker že obstaja?

Morda je odgovor zrak.

Morda je svetloba.

Morda je vaše telo, ki vas je pripeljalo do tega trenutka.

Morda je nekdo, ki vas ima rad.

Morda je sposobnost, ki ste jo razvili skozi leta.

Morda je možnost, da se nekomu opravičite.

Morda je možnost, da danes počivate.

Morda je možnost, da začnete znova.

Potem vprašajte še:

Kaj lahko danes negujem, namesto da samo iščem?

To je majhen premik.

Od "Kaj mi manjka?" k "Kaj je vredno moje pozornosti?"

Obilje v navadnem dnevu

It made me curious...

Koliko obilja spregledamo, ker pričakujemo, da bo izgledalo spektakularno?

Obilje je lahko otrok, ki vas zjutraj pokliče.

Lahko je prijatelj, ki vam pošlje sporočilo brez posebnega razloga.

Lahko je telo, ki vam pove, da potrebuje počitek.

Lahko je delo, ki vam omogoča, da skrbite za družino.

Lahko je trenutek, ko se ne odzovete iz jeze.

Lahko je pogum, da rečete "ne".

Lahko je dovolj denarja za današnji obrok.

Lahko je ideja, ki se pojavi med pomivanjem posode.

Lahko je tišina v avtomobilu.

Lahko je občutek, da vam ni treba ničesar razlagati.

Lahko je sposobnost, da opazite lepoto tam, kjer ste jo včeraj spregledali.

Morda to ni celotna definicija obilja.

Toda morda je njen začetek.

Kako se vrne moč

Obstaja nevarnost, da govor o obilju postane oblika krivde.

Če nimaš dovolj, naj bi bil razlog v tvoji "energiji".

Če si bolan, si naj bi ustvaril bolezen.

Če si reven, naj bi napačno razmišljal.

Če si žalosten, naj bi bil na "nizki frekvenci".

Tega ne potrebujemo.

To ni pot do moči.

To je samo nova oblika pritiska.

Moč se vrne drugače.

Ne tako, da si rečemo: "Vse je moja krivda."

Ampak:

"Kaj je v tem trenutku še vedno moje?"

Morda je moj naslednji korak.

Moj dih.

Moja meja.

Moja pozornost.

Moja pripravljenost prositi za pomoč.

Moja odločitev, da danes ne govorim grdo s seboj.

Moja sposobnost, da opazim dobro, ne da bi zanikal težko.

To je zelo drugačna oblika odgovornosti.

Ne obtožuje.

Ne zanika.

Ne zahteva popolnosti.

Samo vrača nekaj pomembnega nazaj v naše roke.

Možnost sodelovanja z življenjem.

Kaj, če je mogoče več?

I wonder...

Kaj, če mir ni nekaj, kar bomo dobili, ko bo vse urejeno?

Kaj, če se lahko pojavi sredi neurejenosti?

Kaj, če samozavest ni prepričanje, da nam bo uspelo, ampak zaupanje, da bomo znali odgovoriti na to, kar pride?

Kaj, če zdravje ni samo odsotnost težav, ampak tudi odnos spoštovanja do telesa?

Kaj, če svoboda ni življenje brez omejitev, ampak sposobnost prepoznati, kje imamo izbiro?

Kaj, če ljubezen ni nagrada za to, da postanemo dovolj dobri?

Kaj, če je smisel manj nekaj, kar odkrijemo, in bolj nekaj, čemur vsak dan namenjamo svojo pozornost?

Perhaps...

Morda je življenje večje od naših trenutnih razlag o njem.

In morda nam ni treba vedeti, kako se bo vse razpletlo, da bi naredili prostor za možnost.

Wayfinder ne daje poti

Kot Wayfinder ne želim človeku povedati, kdo mora postati.

Ne želim mu dati desetih korakov do popolnega življenja.

Ne želim mu reči, naj slepo verjame meni.

Raje vprašam:

Kaj že veš?

Kaj že čutiš?

Kaj že obstaja?

Kaj v tebi še ni odnehala?

Kje v tvojem življenju je nekaj majhnega, kar si predolgo spregledal?

Kaj bi se zgodilo, če bi temu namenil več pozornosti?

I don't know...

Morda bo odgovor majhen.

In morda je to dobro.

Kajti majhni odgovori so pogosto dovolj veliki, da spremenijo naslednji korak.

Morda je obilje bližje, kot se zdi

Danes zvečer, ko boste zaprli vrata za sabo, odložili telefon ali ugasnili luč, se morda ne bo zgodilo nič posebnega.

Življenje bo še vedno imelo svoje račune, obveznosti, vprašanja in negotovosti.

Toda morda boste za trenutek opazili nekaj drugega.

Dih.

Človeka, ki vam pomeni veliko.

Svoje roke.

Svojo vztrajnost.

Nekaj, kar ste preživeli.

Nekaj, kar še vedno ljubite.

Nekaj, česar še ne razumete.

In mogoče boste prvič po dolgem času opazili, da obilje ni nujno občutek, da imate vse.

Morda je občutek, da lahko srečate to, kar imate, z odprtimi očmi.

I noticed...

Ko začnemo videti to, kar je že tukaj, se naše življenje ne spremeni vedno takoj.

Toda naš odnos do njega se lahko začne spreminjati.

In iz tega odnosa lahko zrastejo mir, samozaupanje, zdravje, svoboda, ljubezen, smisel in tudi zelo konkretna dejanja, ki ustvarjajo več obilja.

Ne zato, ker bi si morali dopovedovati, da je vse dobro.

Ampak zato, ker smo pripravljeni videti celoto.

Kar boli.

Kar manjka.

Kar je mogoče.

In kar je že tukaj.

Jutri boste morda spet pozabili.

Tudi jaz.

Morda bomo spet hiteli.

Spet primerjali.

Spet gledali tisto, česar nimamo.

In morda bo prav takrat dovolj en sam trenutek.

En vdih.

En pogled.

Eno vprašanje:

Kaj je tukaj, česar še nisem opazil?

I wonder...

Koliko življenjskega obilja je ves čas tiho čakalo na našo pozornost?

Perhaps...

Ne čaka zato, da ga ustvarimo.

Morda čaka, da ga zagledamo.

In potem se vprašanje spremeni.

Ne več:

"Kdaj bo moje življenje dovolj?"

Ampak tišje:

"Koliko tega, kar sem iskal, je morda že sedelo poleg mene?"

I don't know.

Morda bomo jutri zjutraj izvedeli malo več.

Ali pa samo opazili svetlobo na kuhinjskih tleh.

In se za trenutek vprašali, zakaj se nam zdi tako čudovita.

Please read similar posts at https://drlal.ro